10.10.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 15:30 avtor: sosed
Ja ok, zadnje čase res nisem veliko pisal. Ne, popravek, pisal sem precej, vendar ne na teh straneh. In to tudi sam pogrešam - zato sem ponovno tu. Kot je to običaj pri blogerjih, vzrok za nepisanje niti slučajno ni bil v tem, da se mi ne bi nič dogajalo. Če kdo, potem znamo prav mi pisati o niču bolje kot kdorkoli drug. Problem je v tem, da se mi je enostavno dogajalo preveč.
Trenutno sem namreč razpet med kar nekaj projektov in aktiven na več koncih hkrati. Tako so tele naše strani na kratko izvisele, čeprav mi pomenijo ogromno.
V opravičilo pa vam tokrat v pregled ponujam enega od razlogov za mojo trenutno odsotnost. Gre za projekt ekipe, ki sem se ji pred nedavnim pridružil tudi sam in v katerega resnično verjamem. Prepričan sem, da je pred portalom in na novo ustanovljenim zavodom lepa in svetla prihodnost, hkrati pa upam, da se vam razlog za mojo redkobesednost v zadnjem času zdi dovolj tehten, da se boste kljub temu še kdaj oglasili pri sosedu. Pa magari na kavici! 
Permalink
2.10.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 16:50 avtor: sosed
Pozno popoldne. Tročlanska femili sedi za mizo in ob kosilu (ki ga je mimogrede že tretji dan zapored pripravil avtor teh vrstic in za to ni pričakoval čisto nič v zameno, nasprotno: to počne izključno iz dobrote in ljubezni!) premleva dnevne dogodke. Pes zleknjen na tepihu čaka, da bo komurkoli padlo iz krožnika karkoli užitnega.
Sosed (pod vtisom predhodnih razgovorov o nosečnicah, otrocih in familijah): Nejo, a bi ti kdaj v prihodnosti im
el kakega bratca al pa sestrco?
Kavboj: Bratca bi mel ja.
Sosed: Kaj pa sestrico?
Kavboj: Tut … Mogoče. Samo, a bi dobil starejšiga al bolj majhnega bratca?
Soseda: Ma zdej je, kar je -ti bi bil v vsakem primeru ta starejši bratec. Pa bi potem mlajšega lahko mirkal in branil, če bi blo treba.
Kavboj: Jaaaa!
Soseda: Kako bi dal pa ime bratcu?
Kavboj: Hmmm… Ne vem…
Sosed: Pa dej razmisli malo. Men je recimo Domen full lepo ime…
Kavboj: Ne, ne, ne… Oči, že vem!!! Golman bo, GOL-MAN. Oči, a prou? Dejta no, proooosim!?
Permalink
1.10.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 12:00 avtor: sosed
Nam, blogerjem, podobno kot tudi drugim virtualnim bitjem, pogosto očitajo, da smo preveč selektivni in pristranski. Da prikrivamo in izkrivljamo dejstva ter se kažemo kot nekaj, kar nismo. V medmrežje spuščamo svojo filtrirano in natančno premišljeno sliko, ki nima dosti veze z resnico. S preprostimi besedami - menda smo zlagani. Smo bleferji. In baje fejkamo!
Ker je zelo malo stvari, ki jih počnem raje od rušenja stereotipov, na tem mestu objavljam par slik, ki … Hja, ki niso ravno posrečene in bi bilo verjetno bolje, ko bi jih zadržal zase. Ampak glede na to, da sem na teh straneh iz sebe že ničkolikokrat naredil kekca… Kurc, bom pa to storil še enkrat - s tem da bom s sabo potegnil celo familijo s cuckom vred! Zdaj naj mi pa še kdo reče, da pazim, kaj spuščam “v eter”!
Permalink
25.09.2008
Objavljeno v Foto utrinki, Žlica vegete ob 19:07 avtor: sosed
Zgodaj zjutraj sem se ves evforičen vrnil z Dunaja, kjer sem si ogledal koncert Coldplayev. Muzika, ki jo zgajajo člani tega britanskega benda, mi je že dolgo všeč, ampak v živo so fantje še nekajkrat boljši kot v studiju. Ratal sem totalen fan. Na Dunaj sem se podal ves bolan in zadrogiran od tablet, vseeno pa sem na koncertu doživel pravo katarzo.
Sicer melanholičen pop-rock kvartet je v live različici izpadel prav hudo rockersko, tisti redki sentiši so bili pa dejansko zaigrani z dušo, tako da me je parkrat prijelo, da bi po najstniško zacvilil. A sem se vseeno premagal. Zelo, zelo huda fora je bila tudi, ko je kvartet izginil z odra in se 20 sekund kasneje pojavil na drugem koncu dvorane pomešan s folkom, ki ga je ob tem skoraj kap. Tam so zaigrali dva unplugged komada in poskrbeli za eksplozijo. Ja, Coldplaji definitivno znajo in mislim, da je bil to moj najboljši koncert doslej. Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj to rekel, ampak zna biti da je tole prekosilo celo U2-je v Munchnu, ki so doslej vladali moji lestvici… Za končno oseno bom pa vseeno počakal, da me tale post-Dunaj evforija malo mine.
Permalink
23.09.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 15:30 avtor: sosed
Grlo me boli. Zebe me. Pet minut kasneje mi je vroče z popizdit. Polovico časa imam nos zamašen, drugo polovico mi zeleni šmrklji kapljajo na tipkovnico. Nos je sicer živo rdeč in malo otekel od robcev in konstantnega vsekovanja (ok, a je to sploh beseda?!). Vse me boli. Zjeban sem, kot da bi noč preživel v kakšnem kolumbijskem zaporu z glavo naslonjeno na ploščice v objemu 200 kilskega Jorgeja in njegovih prijateljev. Sem mogoče premalo grafičen? Počtim se kot zdrizast, od sonca zapečen kakec na zaprašeni cesti, potem ko čez njega zapelje 20 tonski šlepar in je poln tistih zdrobljenih kamenčkov pomešanih z napol prebavljenim fižolom od sinočnje večerje…
Ampak a veste kaj? Boli me čevap! Ker grem jutri na Dunaj poslušat Coldplaye! Ne glede na karkoli. Tko! Tut če crknem! Je pa res, da močno upam, da to ne bo potrebno! Eh, grem jest tablete…
Permalink
22.09.2008
Objavljeno v Smeh ob 09:00 avtor: sosed
V petek sem se po mnogo letih ponovno peljal z mestnim avtobusom. Kavboj si je zaželel vožnje z busom, tako da smo se popoldne podali na izlet v mesto na tortico. Eh, stari dobri LPP. Še vedno je vse tako kot je bilo včasih. Umazani sedeži, vonj po švicu, premetavanje po sedežih, ko vozilo zapelje čez luknjo na cesti, neznanske vibracije, ko je bus v leru… Kar me popelje nazaj v gimnazijske dni…
Nikoli nisem maral zgodnjega vstajanja. V času gimnazije pa sem moral skoraj vsak dan (no … takrat ko nisem šprical), vstati sredi noči. Okoli sedmih! Glede na to, da sem spat običajno hodil le par ur prej, sem zjutraj izgledal in funkcioniral kot kak invalidni zombi. Toliko da sem dihal, vse ostale funkcije pa so prišle nekako za mano. Ujele so me, tako ali drugače. Nekatere žal šele na avtobusu…
Če sem imel srečo in dobil prazen sedež, sem svojo jutranjo pot napol oddremal. Na tistem trdem, netapisiranem sedežu, ki se je neverjetno tresel. Vsakič ko je avtobus obtičal v koloni. Ko je stal na rdeči luči. Ali pa se je ustavil na postaji. Cel zic se je prekleto tresel in … Da bi bila zadeva še hujša, so se nekaj let pred tem začele nosit bokserice. Tiste ohlapne, bombažne gate, ki so se po nekaj pranjih spremenile v kiklice. Nope, takrat ni bilo oprijetih ’skinny’ bokseric, ki vsaj malo skušajo zadržati … no… ptička v gnezdu. Ma kaki! Bile so samo tiste zoprne kiklice, katerih edina funkcija je bila, da so ti konstantno lezle v rit!
In zdaj si predstavljajte najstnika na vrhuncu pubertete, v ohlapnih boksericah, kako se navsezgodaj zjutraj, napol v spanju, pelje v busu in sedi na trdem avtobusnem sedežu, kjer se vse faking trese!!! Jebiga, zgodi se fiziologija. Nič se ne da naredit! In potem, itak, pride postaja! In ta najstnik vstane, s torbo pod popkom, namesto na hrbtu in se ekako trudi prebit proti izhodnim vratom, ne da bi po poti zahakljakal kakšnega nič hudega slutečega potnika ali potnico. O da… Jutranja pot v šolo je bila vedno polna dogodivščin. Takrat sem med drugim tudi spoznal, od kje šoferjem tisti širok nasmeh že navsezgodaj. Očitno nisem bil edini s težavami.
In takrat sem se nekega dne odločil: ko bom velik in bogat, bom imel svoj avtobus! Čisto svoj! Imel bom svojo šoferko, ki me bo čakala pred hišo navsezgodaj. V busu, na tistih trdih, vibrajočih sedežih pa bodo poleg mene sedele… Okej, to je pa fantazija za nek čisto drug zapis.
Permalink
18.09.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 12:00 avtor: sosed
Med prebiranjem mojih stvaritev sem naletel na pesem, ki se mi zdi, da nekako paše v tole predvolilno obdobje. Gre za zgodbo o tem, kako te lahko prevelik ego, previsoka pričkovanja in želja po totalni oblasti pribijejo ob trdna tla. Vendar dejstvo je, da ‘deklice’ v resničnem življenju kot kaže ne čaka poraz iz pesmi… Ja, življenje žal ni sonet.
Zid
Tam daleč za devetimi gorami,
kamor korak nikoli ne zaide,
kjer še sonce jutranje redko vzide,
biva deklica nemočna v osami.
Zaprta v svoji stari je graščini,
obzidje moti in bodeča žica,
preklinja mlada ju gospodarica,
zvečer ko počiva v smrtni tišini.
A nekega dne svoje zbere moči,
prereže žico, poruši pregrade,
pot dolga pripelje vse tja do ljudi.
Med njimi deklico strah zapopade,
vsak sebi podoben, drugačen se zdi,
kako da drugačen lahko sploh živi?!
* * *
Grozno in strašno je njeno spoznanje,
“vsi puhli in prazni, prav nič kakor jaz,”
naduta devica razmišlja na glas,
v hipu razbijejo njene se sanje.
Sanje o svetu brez drugega mnenja,
zlatem prestolu tam v njeni palači,
kjer vsi ljudje njeni so pomagači,
brez lastnih njih vzgibov in hrepenenja.
Kaj kmalu porazil je deklico svet,
vrne potrta se v staro graščino,
ponavlja svoj verz si že davno izpet.
Drugi prinesli so le bolečino,
dom njen ponovno z obzidjem objet,
ki ga ne preskoči najlepši sonet.
Permalink
11.09.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 11:00 avtor: sosed
Ne, ne bom pisal o katastrofalni igri Hrvaške reprezentance in visoki zmagi Angležev, ki sem jo imel priložnost videti v živo. O tem malo več kasneje…
Tokrat gre za moj ugled in ponos. Že od nekdaj stiskam pesti za angleško reprezentanco. Ampak včeraj sem pogoltnil cmok in.. Mah jebiga, kot da sem imel izbiro?! Obljubil sem, da bom navijal za Hrvate že ko sem prevzel karte, potem sem se pa še dodatno pustil sprovocirati ‘hrvoljubu’ s katerim sem pičil na tekmo. Vendar konec koncev hrvaška zastava in kockasta kapa v poplavi rdeče-belih šahistov sploh ni bila slaba ideja. Nekako se lažje skriješ v množici. Toliko bolj, če si Slovenec…
In zakaj objavljam tole mojo blamažo? Zato ker je nekdo namigoval, da ne upam! Tko! In recimo, da je to hkrati še en veeeeelik ‘Hvala za karte!’ … Ampak ej, tale Walcott pa zna brcat žogo, a? 
Permalink
9.09.2008
Objavljeno v Smeh ob 09:00 avtor: sosed
Sosed gre na fuzbal! Ma kaki fuzbal … FUZBAL! Po dolgih letih spremljanja angleške reprezentance, sem končno dobil priložnost, da jo vidim igrat v živo. In to na najboljšem možnem terenu, v fenomenalnih okoliščinah. Jutri grem v Zagreb, na noro gostovanje - v Maksimir - gledat tekmo med Hrvaško in Anglijo!
Tisti med vami, ki spremljate nogomet, verjetno veste, da je bila v preteklih kvalifikacijah prav Hrvaška tista, ki je velikim Angležem preprečila nastop na evropskem prvenstvu. Premagala jih je kar dvakrat - sramotnemu porazu na gostovanju po katastrofalni igri in veliki napaki golmana, je sledil še večji polom na domačem Webleyu, kjer naj bi bila Anglija nepremagljiva. Angleži so za drugo mesto v skupini potrebovali zgolj točko, Hrvati pa so se že pred tem uvrstili na EURO. Prišli so se igrat. Poigrali so se z Angleži, jih osramotili pred domačimi navijači in poskrbeli za odstavitev managerja Steve McLarena. Nogomet v deželi, kjer se je ta rodil, so spravili na najnižjo točko v zgodovini. Kmalu zatem je sledil nov šok. Žrebanje skupin za naslednje svetovno prvenstvo… Hrvaška in Anglija … v isti skupini! Holly shit!
Angleži so se na to tekmo palili celo poletje. Napovedujejo revanšo, čeprav sami dobro vedo, da bo s Hrvati doma težko dobiti piko, kaj šele tri. Hrvati pa so po nezasluženem izpadu na Euru itak željni krvi. In sedaj k njim v goste prihaja stalna stranka…
In na tem mestu vskočim jaz! Jaz, ki bom tam! Sredi te velike zgodbe! V roki imam dve karti! Edina težava je, da že od nekdaj simpatiziram z Angleži, eden od pogojev, da sem dobil vstopnico pa je bil “Samo ne navijaj mi za Anglijo!” Kot da bi obkrožen z vatreniimi navijači sploh poizkusil… V bistvu razmišljam, da bi si kupil kapo s kockicami, da se bolje stopim z množico. In po pivu ali dveh mogoče celo zapojem tisto njihovo “Zovi, samo zovi …” Ampak na angleško himno pa ne bom žvižgal! Ma kaki! Čisto potihem bom mrmral:”Send her victorious, happy and glorious, long to reign over us: God save the Queen!”
Permalink
5.09.2008
Objavljeno v Žlica vegete ob 14:30 avtor: sosed
No, pa smo dali še to čez. Če smo mi obiskali trubače v njihovem naravnem okolju (v Guči), se je spodobilo, da jih gremo obiskat tudi, ko so se oni zglasili pri nas. Sploh glede na to, da jih je s sabo privlekel sam ‘šefe’, mister Bregovič.
O slednjem imam sam sicer precej deljeno mnenje. Cenim ga kot producenta in izvajalca, po drugi strani pa me odvrača njegova umetniška poza. Kar me moti še bolj pa je njegovo ‘avtorstvo’ nad ciganskimi in narodnimi komadi… Ampak ok, tokrat sem šel poslušat izvajalca, ne avtorja. In moram reči, da koncert ni bil slab. Trubači so oddelali svoje, on je odšminkiral tisti 2 uri v beli oblekci in vse je nekako padlo na svoje mesto.
Ampak 35€ po karti pa vseeno ne bi dal. Če pa že bi, bi pričakoval za ta denar nekaj več. Ne vem, magari če bi Goran pil nafto in prdel ogenj. Karkoli, ampak nek presežek bi v tem primeru moral ponudit. Ker sem karte dobil skonto, pa mu ne morem zamerit.
Kljub gratis kartam pa koncert ni bil čisto zastonj - obral me je namreč taxist. Za isto par kilometrsko pot, po kateri sem prišel z drugim taxijem za 4,44€, mi je nazaj grede vzel 12,10€. In ne, ni me peljal s helikopterjem. Papak!
Tele na mojih straneh sigurno še niste slišal… 
Permalink
